Z malce negotovosti sva pred štirimi leti šla na prvo tekmo Slovenske treking lige na Muto. Bila je radovednost in seveda izziv znajti se s karto in kompasom v neznani okolici. Pa je šlo, malo tudi s pomočjo drugih, bolj izkušenih od naju.

Večine prostočasnih aktivnosti sva se že do tedaj udeleževala skupaj, pa naj je šlo za vzpone v nama bližnji alpski svet, rekreativni tek ali večtedenska pohodniška odkrivanja novih krajev doma in v tujini. Zato sva tudi na treking ligi začela v kategoriji dvojic, to nama je ustrezalo tudi zaradi najine podobne vzdržljivosti. Že naslednje leto so se ambicije povečale in sva prešla s pohodniške v ultra kategorijo. Že znane in manj znane poti sva v teh štirih letih odkrivala na novo in spoznala tudi mnoge nove znance, s katerimi se še vedno srečujemo na trekingih.

Tekmovati v dvojici je prednost, kjer se dva lahko dopolnjujeta, najdeta dobre rešitve. Seveda pa ga lahko tudi dvojno polomita in krepko podaljšata pot do cilja. Ob pojavu utrujenosti, ko ti ne gre najbolje, je dobrodošla in pričakovana vsaka vzpodbuda partnerja. Motivacija je potrebna vsaj do takrat, ko se pot obrne navzdol, ali do takrat, ko se ti moči zopet povrnejo. Včasih še sam ne veš kako deluje adrenalin in koliko energije imaš še v rezervi (pa ne tiste v obliki energetskih gelov, ploščic ali napitkov…), ko je treba malo pospešiti.

Lepo je če organizator poskrbi za drobna presenečenja, včasih pa to stori kar narava sama, kot pred leti na koroškem trekingu, ko so nas, tiste s kratkimi hlačami, opečene noge še kar nekaj dni po trekingu spominjale na visoke koprive. Pa saj smo si sami izbrali bližnjice in jih še ubiramo po brezpotjih, trnju, blatu… ob iskanju kontrolnih točk, včasih res malo bolj skritih: tudi v votlem deblu drevesa ali tunelu pod smučiščem. V mrzlo reko, res le malo čez koleno, smo tudi že šli. Pa še in še je zanimivih dogodivščin. Tudi tako pozno sva že prišla v cilj, da sva dodobra preizkusila del obvezne opreme (beri čelni svetilki), pa vendarle so naju pričakali nasmejani organizatorji.

In prav lepo je še ves teden doma premlevati, kje sva se dobro znašla , kje pa bi lahko tudi malo skrajšala. Potem je tu še prebiranje debat na forumih, pregledovanje objavljenih fotografij in posnetih GPS sledi. Marsikatera stvar pa postane dorečena šele na naslednjem trekingu.Verjameva in upava, da bodo tudi letošnji trekingi prinesli veliko domislenih tras, ki bodo navdušile še večji krog udeležencev.

Jože Vrhunc

 

Sodelujemo

v    GIZ Pohodništvo  lenug logoamfibija logo