Kako se je vse skupaj začelo....od "pojdimo malo pogledat kaj je to" do nepozabnih dogodivščin in večnih prijateljstev. Bilo je pred dvema letoma, natanko tak čas kot sedaj, pomlad je naskrivaj prišla in kot tekačica sem iskala kakšno drugačno tekaško prireditev. Našla sem objavo za prvo tekmo Treking lige v Škofji loki. S tremi prijateljicami smo se prijavile na tekmo. Na razpisu sem prebrala, da je potrebno za iskanje kontrolnih točk tudi nekaj znanja orientacije. To sem se učila že kot mlada tabornica, zato se mi je takšna prireditev zdela izziv, vendar pa pravih priprav ni bilo. Obula sem najlepše roza superge, oblekla 2 pretopli jakni, v prevelik nahrbnik pa vrgla velikega velikonočnega čokoladnega zajca, 2 sendviča in seveda premalo vode. Dobile smo karto z vrisanimi točkami in smo šle, na planinsko, srednjo progo. Seveda, nepripravljene smo si vzele to kot za daljši sprehod. Ena izmed nas je vmes nabirala čemaž in ga dajala v sendvič, dve pa sva ležali v resju na soncu in ustvarjali nepozabne fotografije. Obvezno na poti ni šlo brez nabiranja šopkov.

Po 10 urah smo prišle v cilj, pot se ni in ni hotela končati.Seveda smo prišle zadnje. Organizator je čakal le še nas. Naslednji dan ni šlo po stopnicah ne gor in ne dol. Ne bom pozabila vprašanja doma: "In kaj imaš zdaj od tega?" Niso minili trije tedni, že sem se prijavila na naslednji treking, treking Bela Krajina. Prečudovit jugovzhodni svet Slovenije, prijaznost organizatorjev je naredilo svoje. Treking mi je kljub izčrpanosti postajal všeč. Skupaj s fizično aktivnostjo je delovala tudi moja glava, ko se je trudila brati karto z vrisanimi kontrolnimi točkami. Trekingi so se vrstili, postajala sem vedno boljša. Čokoldane zajce in sendviče sem zamenjala za čokoldane gele in bare in tudi navadne roza superge so zamenjali resni treking čevlji. No, dobijo se tudi takšni, bolj ženski. Vsak treking je lep, vsak ima svoje posebnosti, kot jih imajo stezice, brezpotja, potočki in gozdni obronki. Prav na vsakem trekingu pa sem preizkušala svoje meje. Verjetno sem najbolj presegla sebe na daljših vzdržljiovstnih preizkušnjah, ponosna pa sem na zaključeno tekmo Velebit 100km z opravljenimi več kot 6000 metri višinske razlike.

Nikdar si nisem predstavljala kaj dejansko moje telo zmore, če le ima dovolj volje in motivacije. Seveda so svoje naredili tudi prijatelji in posebni ljudje, ki jih srečaš na poti, ki ti čestitajo prvo končano ultro, ki se s tabo po zaključku poveselijo. Ni naključje, da isti ljudje radi počnejo iste stvari. Tudi priprave so lep del trekinga. Ogleduješ si karto, skrbno pripravljaš opremo in seveda načrtuješ kje boš prespal po trekingu in kje lahko naslednji dan brez slabe vesti kvalitetno lenariš. Kako boš iz treking tekme naredil cel vikend izlet. Ko minejo takšni vikendi, ko veš, da si dal na progi vse od sebe, ko si presegel vzpone, za katere si mislil, da jih nikdar ne bi zmogel,ko se smejiš s sotekmovalcem o tem, kako sta ubrala napačno pot, ko dobiš prvo medaljo, ko, veš, da si izkoristil dan, videl vse skrite kotičke Slovenije, ko prideš iz brezpotja na pot, veš, da se v ponedeljek lahko v službi samo malce nasloniš nazaj in si z nasmehom na ustih misliš : "Danes lahko naredim vse, kaj ste pa vi počeli čez vikend?"

Ana Plavčak

Sodelujemo

v    GIZ Pohodništvo  lenug logoamfibija logo