Še vedno najraje vandrava skupaj. To, da hodiva skupaj, je sigurno prednost. Nisva sama, ni se nama treba prilagajati ostalim hitrejšim, vedno se lahko zaneseva en na drugega. Nekam bova že prišla, ni hudir!

V Slovenski Treking ligi vztrajava tretje leto in pravzaprav se imava vedno bolj fino! A nama ni bistvo ne v tekmi, ne v teku, ne v orientaciji in ne v druženju (vedno jo drobiva nekje daleč zadaj…), samo bistvo je v svobodi. V svobodi prostora, v svobodi gibanja, v svobodi izbiranja, v svobodi napredovanja. Kamor koli lahko greva. Kakor koli lahko greva. Lahko tečeva, lahko hodiva, lahko sediva in občudujeva vršace, lahko se pogovarjava, lahko zamišljeno poslušava tihoto gozda, lahko pa glasno topotava po potkah navzdol in še bolj glasno sopihava po potkah navzgor. Na koncu pa se lahko se tudi izgubljava. Kolikor hočeva! Tekma je le okvir, ki te iztrga iz ugodja doma in ti da na razpolago kotičke te dežele o katerih nikdar še sanjal nisi! Od nizkega predgorja pa tja do visokih vršacev, prav povsod se najdejo skrite grape, prijazni gozdovi, strme stene in mehke poti, ki jih niti pod razno sam ne bi nikoli obiskal.

V teh parih letih sva spoznala, da se izgubiti preprosto ne da, da so na frišno uhojene poti še najlepše in da se lahko podiš čez naravo podolgem in počez, na vse strani in v vse smeri. Spoznala sva tudi, da tema ni ovira, da je gozd venomer živ in prijazen, da kondicijo pridobiš hitro in da se je robidam res bolje izogniti. Predolgih poti preprosto ni več, omejitve pa obstajajo le v naših glavah.

Vsaka najina ultra je tako dan stapljanja z naravo, dan, ko sva skupaj, dan, ki je izrabljen do konca in še malo čez!

Kako pa kaj otroci?

No, otroci so veliko bolj prilagodljivi kot mi, starejši. Ne, otroci nimajo težav. Mi, starejši jih imamo. Nas je strah in nas skrbi.  Ampak to se da vse enostavno rešiti z dobrim načrtom skrajšane poti in mogoče kakim oblačilom več v nahrbtniku. Iskanje kontrolne točke in pa brezpotja so že po sebi velika motivacija, s piškoti in bonboni na poti pa je pot samo še bolj zanimiva.

Nikakor pa zaradi vsega napisanega ne zanemarjava ne same tekme (potrudi se, nisi na sprehodu!), ne teka (predvsem navzdol), ne orientacije (o, kakšne zablode si včasih privoščiva!) in predvsem ne družbe! Vsi, ki se podimo čez tiste klance in doline pač moramo imeti nekaj skupnega, kajne?

Helena Kermauner

Sodelujemo

v    GIZ Pohodništvo  lenug logoamfibija logo