Kaj je to treking? To je bilo moje prvo vprašanje, ki sem ga zastavila svojemu možu.  Ja, prav mož me je navdihnil za to. Oba sva si želela nekaj novega, nekaj skupnega, nekaj česar še nisva preizkusila. Naveličala sva se teka po asfaltu, mož je že imel nekaj izkušenj iz Brajnikovega memoriala, udeležil se je tudi  Mestnih Avantur v Mariboru, in tako sva se leta 2010 prvič prijavila na slovensko treking ligo in to kar na ta ultro ( 40 km).

Če rečem, da ni bilo hudo, se bom zlagala. Bilo je pasje, vsaj meni, za moža ne vem, ker mi tako ali tako na trekingu ne pokaže, da mu je težko, ampak to naj vas ne prestraši, kajti človek se ne počuti vsak dan isto - dobro razpoloženje, tako je tudi pri teku, danes tečeš kot ura, drugič pa si cel težek. Tako pač je. A treking ni le tek, ni Ljubljanski maraton, ko od štarta do cilja tečeš v koloni oziroma v skupini. Tu moraš verjeti vase, ko tečeš po brezpotju in nikjer ne vidiš drugih, da bi videl ali si na pravi poti. Adrenalin, ko iščeš pravo pot do cilja, za tabo pa se usuje gruča tekmovalcev. V letu 2010 sva dala čez 2 tekmi na ultri, leta 2011 pa celotno treking ligo. Občutek je nepopisen. Vsaka tekma nama je pustila majhne spominčke ( npr. Bovec - zelo lepa trasa, domov prinesla veliko modric na nogi, piki divjih os; Vremščica - neodkrite lepote Krasa, občudovanje lepote Slovenije...) ja veliko je spominov, ki ostanejo samo tebi in se jih ne da opisat, to je potrebno doživet z dušo in srcem. Prijatelji nama zavidajo za tako uspešne teke, drugi sprašujejo kaj vidiva v tem, da pretečeš 20 km, pa še hribi? Pa saj sta nora?

Nora? Ne, sva pa zasvojena s tekom, kajti to nama daje nove moči, energije, midva praviva, da si moreva zopet napolnit baterije, ki jo poleg službe  potrebujeva še za svojo 8 letno hči Niko ter 6 letnega sina Črta. Zakaj tečeva skupaj in zakaj ne vsak zase? Oba sva malo popustila pri svojih dejavnostih in tako našla skupni jezik, ki naju še bolj povezuje.

Za konec pa še misel, ki naju vedno spremlja:

“Zmaga nad samim seboj je največja zmaga.” − Platon, antični filozof .
Renata Hojnik

Še vedno najraje vandrava skupaj. To, da hodiva skupaj, je sigurno prednost. Nisva sama, ni se nama treba prilagajati ostalim hitrejšim, vedno se lahko zaneseva en na drugega. Nekam bova že prišla, ni hudir!

V Slovenski Treking ligi vztrajava tretje leto in pravzaprav se imava vedno bolj fino! A nama ni bistvo ne v tekmi, ne v teku, ne v orientaciji in ne v druženju (vedno jo drobiva nekje daleč zadaj…), samo bistvo je v svobodi. V svobodi prostora, v svobodi gibanja, v svobodi izbiranja, v svobodi napredovanja. Kamor koli lahko greva. Kakor koli lahko greva. Lahko tečeva, lahko hodiva, lahko sediva in občudujeva vršace, lahko se pogovarjava, lahko zamišljeno poslušava tihoto gozda, lahko pa glasno topotava po potkah navzdol in še bolj glasno sopihava po potkah navzgor. Na koncu pa se lahko se tudi izgubljava. Kolikor hočeva! Tekma je le okvir, ki te iztrga iz ugodja doma in ti da na razpolago kotičke te dežele o katerih nikdar še sanjal nisi! Od nizkega predgorja pa tja do visokih vršacev, prav povsod se najdejo skrite grape, prijazni gozdovi, strme stene in mehke poti, ki jih niti pod razno sam ne bi nikoli obiskal.

V teh parih letih sva spoznala, da se izgubiti preprosto ne da, da so na frišno uhojene poti še najlepše in da se lahko podiš čez naravo podolgem in počez, na vse strani in v vse smeri. Spoznala sva tudi, da tema ni ovira, da je gozd venomer živ in prijazen, da kondicijo pridobiš hitro in da se je robidam res bolje izogniti. Predolgih poti preprosto ni več, omejitve pa obstajajo le v naših glavah.

Vsaka najina ultra je tako dan stapljanja z naravo, dan, ko sva skupaj, dan, ki je izrabljen do konca in še malo čez!

Kako pa kaj otroci?

No, otroci so veliko bolj prilagodljivi kot mi, starejši. Ne, otroci nimajo težav. Mi, starejši jih imamo. Nas je strah in nas skrbi.  Ampak to se da vse enostavno rešiti z dobrim načrtom skrajšane poti in mogoče kakim oblačilom več v nahrbtniku. Iskanje kontrolne točke in pa brezpotja so že po sebi velika motivacija, s piškoti in bonboni na poti pa je pot samo še bolj zanimiva.

Nikakor pa zaradi vsega napisanega ne zanemarjava ne same tekme (potrudi se, nisi na sprehodu!), ne teka (predvsem navzdol), ne orientacije (o, kakšne zablode si včasih privoščiva!) in predvsem ne družbe! Vsi, ki se podimo čez tiste klance in doline pač moramo imeti nekaj skupnega, kajne?

Helena Kermauner

Z malce negotovosti sva pred štirimi leti šla na prvo tekmo Slovenske treking lige na Muto. Bila je radovednost in seveda izziv znajti se s karto in kompasom v neznani okolici. Pa je šlo, malo tudi s pomočjo drugih, bolj izkušenih od naju.

Večine prostočasnih aktivnosti sva se že do tedaj udeleževala skupaj, pa naj je šlo za vzpone v nama bližnji alpski svet, rekreativni tek ali večtedenska pohodniška odkrivanja novih krajev doma in v tujini. Zato sva tudi na treking ligi začela v kategoriji dvojic, to nama je ustrezalo tudi zaradi najine podobne vzdržljivosti. Že naslednje leto so se ambicije povečale in sva prešla s pohodniške v ultra kategorijo. Že znane in manj znane poti sva v teh štirih letih odkrivala na novo in spoznala tudi mnoge nove znance, s katerimi se še vedno srečujemo na trekingih.

Tekmovati v dvojici je prednost, kjer se dva lahko dopolnjujeta, najdeta dobre rešitve. Seveda pa ga lahko tudi dvojno polomita in krepko podaljšata pot do cilja. Ob pojavu utrujenosti, ko ti ne gre najbolje, je dobrodošla in pričakovana vsaka vzpodbuda partnerja. Motivacija je potrebna vsaj do takrat, ko se pot obrne navzdol, ali do takrat, ko se ti moči zopet povrnejo. Včasih še sam ne veš kako deluje adrenalin in koliko energije imaš še v rezervi (pa ne tiste v obliki energetskih gelov, ploščic ali napitkov…), ko je treba malo pospešiti.

Lepo je če organizator poskrbi za drobna presenečenja, včasih pa to stori kar narava sama, kot pred leti na koroškem trekingu, ko so nas, tiste s kratkimi hlačami, opečene noge še kar nekaj dni po trekingu spominjale na visoke koprive. Pa saj smo si sami izbrali bližnjice in jih še ubiramo po brezpotjih, trnju, blatu… ob iskanju kontrolnih točk, včasih res malo bolj skritih: tudi v votlem deblu drevesa ali tunelu pod smučiščem. V mrzlo reko, res le malo čez koleno, smo tudi že šli. Pa še in še je zanimivih dogodivščin. Tudi tako pozno sva že prišla v cilj, da sva dodobra preizkusila del obvezne opreme (beri čelni svetilki), pa vendarle so naju pričakali nasmejani organizatorji.

In prav lepo je še ves teden doma premlevati, kje sva se dobro znašla , kje pa bi lahko tudi malo skrajšala. Potem je tu še prebiranje debat na forumih, pregledovanje objavljenih fotografij in posnetih GPS sledi. Marsikatera stvar pa postane dorečena šele na naslednjem trekingu.Verjameva in upava, da bodo tudi letošnji trekingi prinesli veliko domislenih tras, ki bodo navdušile še večji krog udeležencev.

Jože Vrhunc

 

Kako se je vse skupaj začelo....od "pojdimo malo pogledat kaj je to" do nepozabnih dogodivščin in večnih prijateljstev. Bilo je pred dvema letoma, natanko tak čas kot sedaj, pomlad je naskrivaj prišla in kot tekačica sem iskala kakšno drugačno tekaško prireditev. Našla sem objavo za prvo tekmo Treking lige v Škofji loki. S tremi prijateljicami smo se prijavile na tekmo. Na razpisu sem prebrala, da je potrebno za iskanje kontrolnih točk tudi nekaj znanja orientacije. To sem se učila že kot mlada tabornica, zato se mi je takšna prireditev zdela izziv, vendar pa pravih priprav ni bilo. Obula sem najlepše roza superge, oblekla 2 pretopli jakni, v prevelik nahrbnik pa vrgla velikega velikonočnega čokoladnega zajca, 2 sendviča in seveda premalo vode. Dobile smo karto z vrisanimi točkami in smo šle, na planinsko, srednjo progo. Seveda, nepripravljene smo si vzele to kot za daljši sprehod. Ena izmed nas je vmes nabirala čemaž in ga dajala v sendvič, dve pa sva ležali v resju na soncu in ustvarjali nepozabne fotografije. Obvezno na poti ni šlo brez nabiranja šopkov.

Po 10 urah smo prišle v cilj, pot se ni in ni hotela končati.Seveda smo prišle zadnje. Organizator je čakal le še nas. Naslednji dan ni šlo po stopnicah ne gor in ne dol. Ne bom pozabila vprašanja doma: "In kaj imaš zdaj od tega?" Niso minili trije tedni, že sem se prijavila na naslednji treking, treking Bela Krajina. Prečudovit jugovzhodni svet Slovenije, prijaznost organizatorjev je naredilo svoje. Treking mi je kljub izčrpanosti postajal všeč. Skupaj s fizično aktivnostjo je delovala tudi moja glava, ko se je trudila brati karto z vrisanimi kontrolnimi točkami. Trekingi so se vrstili, postajala sem vedno boljša. Čokoldane zajce in sendviče sem zamenjala za čokoldane gele in bare in tudi navadne roza superge so zamenjali resni treking čevlji. No, dobijo se tudi takšni, bolj ženski. Vsak treking je lep, vsak ima svoje posebnosti, kot jih imajo stezice, brezpotja, potočki in gozdni obronki. Prav na vsakem trekingu pa sem preizkušala svoje meje. Verjetno sem najbolj presegla sebe na daljših vzdržljiovstnih preizkušnjah, ponosna pa sem na zaključeno tekmo Velebit 100km z opravljenimi več kot 6000 metri višinske razlike.

Nikdar si nisem predstavljala kaj dejansko moje telo zmore, če le ima dovolj volje in motivacije. Seveda so svoje naredili tudi prijatelji in posebni ljudje, ki jih srečaš na poti, ki ti čestitajo prvo končano ultro, ki se s tabo po zaključku poveselijo. Ni naključje, da isti ljudje radi počnejo iste stvari. Tudi priprave so lep del trekinga. Ogleduješ si karto, skrbno pripravljaš opremo in seveda načrtuješ kje boš prespal po trekingu in kje lahko naslednji dan brez slabe vesti kvalitetno lenariš. Kako boš iz treking tekme naredil cel vikend izlet. Ko minejo takšni vikendi, ko veš, da si dal na progi vse od sebe, ko si presegel vzpone, za katere si mislil, da jih nikdar ne bi zmogel,ko se smejiš s sotekmovalcem o tem, kako sta ubrala napačno pot, ko dobiš prvo medaljo, ko, veš, da si izkoristil dan, videl vse skrite kotičke Slovenije, ko prideš iz brezpotja na pot, veš, da se v ponedeljek lahko v službi samo malce nasloniš nazaj in si z nasmehom na ustih misliš : "Danes lahko naredim vse, kaj ste pa vi počeli čez vikend?"

Ana Plavčak

Sodelujemo

v    GIZ Pohodništvo  lenug logoamfibija logo